Mestece Bormio je poleti odlična izbira za kolesarje vseh vrst, od profesionalcev do rekreativcev. Spomladi je beseda na eni od skupnih voženj z Aljošo nanesla na »Sem mislil, da bi letos šel na Stelvio«. Moj takojšnji odgovor je bil »Če lahko, bi šel zraven.« In ker meni veliko ni treba, se je v tistem trenutku v mojih možganih začelo planiranje dopusta in vrtenje posnetkov Col Collectiva iz Youtuba (planiranje tras).
Čez nekaj časa sta se ideji pridružila še Boštjan in Dominik. Ko smo uskladili datume, so manjkale le še podrobnosti (hotel, najem kombija). Tudi to je šlo kar gladko skozi. Po dolgem času je prišel dan, ko smo se odpravili na pot. Bilo je ob polnoči, ko smo krenili iz Murske Sobote. Spanja tisti večer seveda ni bilo (le kdo bi spal od vsega tega pričakovanja in navdušenja). Po približno 9h vožnje s postanki smo prišli do hotela. Po nekaj minutah so nas premestili v drugi hotel (vse druge podrobnosti bomo zadržali zase, oziroma bodo opisane v knjigi, ki izide tam do leta 2030) 😄
1.dan, trasa Bormio – Laghi di Cancano – Passo Foscagno (69km, 1900 višincev)
Trasa za ogrevanje, saj je drugi dan sledil glavni del našega dopusta (Stelvio). Trasa bi naj bila lažja, vsaj če bi se držali tiste osnovne poti, katera ni prestrma. Po začetnih obračanjih zaradi Garmina smo po 1 km vožnje vendarle bili na pravi poti. Takoj se je začelo vzpenjanje in kaj kmalu smo dobili lep razgled na olimpijsko mesto Bormio ter smučišče, po katerem vsako leto konec decembra najboljši smukači bijejo svoje bitke za kralja Stelvia (kralj te proge je seveda Dominik Paris). Po 200m vzpona smo se prvič začeli spuščati ob pogledu na dolino proti vzponu na Cancano in Foscagno. Po dolini smo vozili do kraja Pradelle, kjer smo zavili desno za Torri di Fraelle (pot do jezera Cancano). Kaj kmalu smo spet bili enotnega mnenja, da smo že 100x rekli, da trase jaz več ne smem planirati 🤣 nakloni so namreč vmes gladko presegali 15% (vedno se čudimo – le kdo je spet risal traso), vse dokler se nismo priključili na pravo cesto za Torri di Fraelle. Tukaj se je potem začelo uživanje po serpentinah (9km, povpr.naklon 7%). Vse do vrha, ko se je po tunelu odprl pogled na vse serpentine in dolino. Po obveznem slikanju lepot (pa tudi nas) smo pot nadaljevali proti jezeru Cancano. Na koncu nas je pričakal še makedam, a ko smo že enkrat tu, se za razglede in fantastične slike riskira tudi kakšno predrto zračnico (tokrat brez defekta). Ob vračanju nazaj smo še pred spustom popili pijačo, katera pa niti slučajno nima turističnih cen (0,66l Heineken 4,50€). In nismo pili le piva, da ne bi kdo mislil. Navsezadnje smo vendarle profesionalni rekreativci 😜Po odmoru in sončenju smo se spustili nazaj v dolino, kjer smo nadaljevali pot proti 23.najvišjemu prelazu v Evropi, Passo Foscagno (2291m). Cesta je bila kar prometna, ampak na koncu smo bili vsi zadovoljni s prepeljanim prvim dnem, sledil je le še spust do Bormia in na pol poti proti Bormiu sladoled. V Bormiu pa svojevrsten šok, ko izveš, da se vse pizzerije odprejo po 19h. Mi smo s kolesarjenjem zaključili okoli 17h30. Po neprespani noči in utrujenosti bi plačal tudi dodatnih 20€, le pizzo mi daj 🤣 no vseeno je ena picerija začela obratovati ob 18h. Rešeni smo, čeprav se italijani delajo francoze in nič ne razumejo (angleško), saj smo na žalost kljub nekajkratnemu vprašanju ali lahko že naročimo da bi prej dobili, potem na vrsto za naročilo prišli komaj , ko je točno ob 18h naročilo oddalo že nekaj drugih miz. Vseeno, naš dan je bil odličen, tudi vreme je bilo enkratno. Kot pravi Boštjan: »Ka bi bar vütro tüj takša nevihta bila«. Sledilo je le še tuširanje in spanje. Jutri je nov pomemben dan.
2.dan Bormio – Umbrail – Prato – Stelvio – Bormio (100km, 3300 višincev)
Po zajtrku v hotelu smo čimprej želeli na kolesa in polni pričakovanj smo malo pred 9.uro zjutraj startali proti verjetno najznamenitejšemu Italijanskemu prelazu Passo dello Stelvio. Ugodna temperatura na začetku (okoli 12 stopinj celzija) je poskrbela, da nam ni bilo prevroče (idealne razmere, če mene vprašate). Po dveh kilometrih smo prišli do prve serpentine na nadmorski višini 1225m označene s številko 40. Torej do vrha na 2761m nadm.višine je le še 39 serpentin 😁. V senci in ob potoku, ki se ga sliši globoko pod cesto smo se naslednjih nekaj kilometrov prebijali do tunelov, ki jim tukaj pravijo Galleria (mogoče, ker je na eni strani odprt?). In res so ti tuneli bili prave galerije. V vsakem naslednjem je bil lepši pogled naprej, lepši razgled na cesto, ki se vije pod nebo. Ker sem sam vedel, kaj me čaka (tukaj sem bil 1.9.2018, ko je snežilo), sem bolj opazoval reakcije Boštjana, Dominika in Aljoše. Vsi navdušeni! In višje kot smo vijugali, bolj brezveze je bilo vse skupaj 😀 Izraz brezveze je večkrat uporabil Boštjan, saj enostavno ne moreš opisati lepote, ki jo vidiš pred ali za seboj. Pozneje smo že vsi uporabljali to besedo, nekako se je »prijela«. Po slikanju na serpentinah (meni osebno sta 18. in 16. serpentina najslikovitejši), smo nadaljevali po položnejšem delu vzpona, ki traja približno 3km. Natankali smo bidone in se ob zvokih kravjih zvoncev, ki so doneli po vsej planoti počasi premikali proti točki, kjer smo še pred vrhom prelaza zavili levo preko prelaza Umbrail (10. najvišji prelaz v Evropi) v Švico. Zame osebno je to najlepši spust, kar sem jih odpeljal s kolesom. Če bi kdo risal ovinke, jih ne bi tako lepo speljal. Fantazija!!! Po prihodu v švicarski kraj St. Maria in tankanju švicarske vode v bidone smo se preko mejnega prehoda Müstair napotili proti mestecu Prato. Vse skozi je pihal veter v prsa, torej sem nekako upal, da bi lahko na vzponu imeli vsaj na začetku veter v hrbet. Točno tako je tudi bilo 😁 Po sendvičih in makaronih, ki smo si jih privoščili smo začeli glavni vzpon. Vzpon, o katerem sanja veliko kolesarjev. Ko si sam pri sebi misliš – ej, mi smo dejansko tu! Na koncu Prata nas pozdravi modra tabla z zeleno označenim napisom Passo dello Stelvio Aperto. Do sedaj sem to lahko samo opazoval na Youtubu, zdaj se pa dejansko podajamo na ta mitski vzpon. In smo šli. Čakali smo le še na tisto znamenito strašljivo hišo na koncu vasi in ko smo bili mimo je pred nami bilo le še približno 22km vzpona. Na začetku vzpona nas je ob blagem naklonu pričakala vročina (moj Garmin je prikazoval 35.7°C). Ob vetru v hrbet pa je bilo čutiti tudi mrzel piš, k temu je pripomogel potok, ki prihaja od ledenikov in se čuti njegova nizka temperatura. Po prehodu vasice Gomagoi smo peljali skozi tunel do prve srepentine (št. 48). Še 17km do vrha 🥵 Kaj kmalu smo prišli v vasico Trafoi, zelo slikovito vasico. Zdaj smo že skoraj obupano iskali vodo. Vedel sem da je le-ta na pipi ob restavraciji Rocca Bianca 10km pod vrhom. Do tja je bilo še 5km vzpona 😅 no, imeli smo srečo in ob cesti je že čez 100m bila speljana cev, po kateri je tekla čista voda. Poleg nje je bila rdeča cev, podobna tistim za odplake iz pralnih strojev. Ni druge, natočili bomo bidone. Ko smo peljali naprej, je čez 20m bila ob cesti druga opcija za točenje vode, ki je bila že na prvi pogled bolj zdrava in sigurna. Jah, ni kaj, gremo dalje, vodo že imamo. V Rocci Bianci smo nato le dopolnili bidone. Dovolj bo za prihod na vrh Stelvia. 32 serpentin in 10km do vrha. Z vsako serpentino dobimo lepši pogled na vrh. Pozneje tudi pogled nazaj v dolino. Temperatura se je spuščala in oblaki so prekrili sonce. V gorah smo in pričakujemo lahko vse vremenske scenarije. Približno 2km pred vrhom je začelo rahlo deževati. Zadnjih 500m pa nas je že lepo zalivalo. Sam sem drugič na vrhu Stelvia, prvič sneg, sedaj dež. Ni druge, kot nekoč poizkusiti še enkrat. Hitro smo se napotili v restavracijo na vrhu in tam smo se komaj ogreli (zunanja temperatura je bila okoli 4 stopinje nad ničlo). Lilo je kot iz škafa. Spust v Bormio ne bo takšen, kot smo si ga predstavljali. Spet! Po dobri uri je prenehalo deževati in po nekaj kupljenih majicah in ostalih grelnih oblačil in dodatkov smo se odpravili v dolino. Na začetku spusta je sprednji del kolesa vibriral zaradi mrazu, ki smo ga čutili. Bolj kot smo se spuščali, topleje je bilo in tako smo še naredili nekaj slik na serpentinah in Stelviu pomahali v slovo, ko smo zapeljali skozi zadnje tunele proti Bormiu. Po prihodu v Bormio smo se po tuširanju odpravili peš v mesto. Ob ogledovanju ene od trgovin sem naenkrat začutil udarec otroka po riti in njegov glas »ej«. Se obrnem, on me gleda, jaz gledam njega (približno 3 leta star fantek). Naslednje vprašanje Boštjana »Nisi ti bil v Bormiu pred štirimi leti?« No ja, mama od fantka me ni spoznala 😜🤣 Sledilo je le še uživanje ob kozarcu piva in spanje v hotelu. Mimogrede, vprašaš za veliko pivo in izveš, da imajo le small in medium. Nimajo BIG piva. Zakaj imaš potem medium?
3.dan Bormio – Passo Gavia (55km, 1500 višincev).
Ko smo že enkrat tu, bomo začrtano tudi izpeljali. Na žalost se je Dominik raje odločil za uživanje v termah in savni, Aljoša je prejšnji večer moral na žalost domov, medtem ko sva z Boštjanom ostala neomajna in seveda trdno odločena, da zadevo izpeljeva do konca in odpeljeva še vzpon na Gavio (7.najvišji prelaz v Evropi, 2621mnm). Kljub trdim nogam je po nekaj kilometrih bilo stanje takšno, kot mora biti. Seveda nisva gonila na polno, ampak v turističnem tempu, kot se za take ture tudi spodobi. Cesta na Gavio je baje slaba. Mi v Lemerju bi za tako cesto ubijali 🤣 Že v Bormiu, ko sva z Boštjanom zavila levo ob potoku Adda (kasneje reka Adda) se je cesta začela vzpenjati. Začetek je z 1-2% naklonom, po tem ko sva zapustila Bormio pa je kak kilometer vzpon z naklonom 7-8%, ravno prav za ogrevanje. Sledil je ravninski del, kjer je bilo kar sveže (temperatura okoli 10 stopinj celzija) in odločitev, da vzpon odpeljeva z rokavčki je bila dobra. Tej ravnini kar nekaj časa ni bilo konca, pa tudi promet je bil kar gost in šoferji avtomobilov so naju tudi prehitevali kar blizu bilance. V mestu Sant Antonio je zanimiv del, kjer odpelješ kakih 500m po tlakovani cesti z manjšimi luknjami. Ko sva prečkala tlakovan odsek, sem se že spraševal, le kje je ta Santa Caterina (meni znana iz ženskega sv. Polkala v smučanju). Končno sva prispela do nje, na pipi na parkirišču natočila bidone, pojedla frutabele in krenila na vzpon. Tukaj se vzponu na Gavio lahko komaj reče, da gre za vzpon. Na desetih serpentinah, ki sledijo, sva zelo hitro pridobivala višino in nagrajena sva bila z lepim razgledom na dolino proti Bormiu. Sledilo je še nekaj kilometrov vožnje med drevesi in tukaj sva se že spraševala, le kako je lahko kdo rekel, da je vzpon na Gavio lep (morda celo enako lep ali lepši kot vzpon na Stelvio). Le komu je lahko ta vzpon tako lep? Vzpon nato okoli 20. kilometra postane spet težji, saj po desnem ovinku in lepo speljani cesti okrog po pobočju dosega tudi 16% naklona. Ko sva se med vožnjo poslikala, sva nadaljevala v smeri proti vrhu. Bila sva na okoli 2400m nadmorske višine. Nato se cesta vije po levem pobočju Gavie in cel čas imaš občutek, kot da se bo za vsakim rahlim ovinkom v desno odprl pogled na vrh. Seveda se to ne zgodi. Ob pogledu na sosednje gore in ledenik se zdi vzpon že malo lepši. Ampak ko pogledaš nazaj, ti je takoj jasno, da Gavia svoje lepote skriva in jih pokaže, če imaš čas, da uživaš in vmes obrneš glavo tudi nazaj. Neverjetno! Komaj čakam na spust, da posnamem tudi ta del nazaj. Čeprav je težko pokazati vse to na videu, tudi na slikah. Pa tudi opisati. No, do vrha naju loči še kaka 2km vožnje (malo sva se razgubila po cesti, saj je Boštjan slikal, mene pa po ravnini potegnejo za sabo kolesarji, za katere vidim, da bi jih lahko ujel). Na vrhu Gavie pa olajšanje. Uspelo je! Vprašam se, kje so razgledi, a vseeno mi je že prevoženi del bil dovolj, da Gavio označim za zelo lep vzpon. Počakam Boštjana, nekemu Italijanu dava v roke telefon, da naju poslika, a sva hitro ugotovila, da bi bilo boljše, če bi se slikala sama 🤣 ok, greva na zasluženo pivo, se bova poslikala kasneje še enkrat. Boštjan, še enkrat hvala za pivo za 8€. Bilo je dobro 😁 To je BIG beer 🤣 Popijeva pivo in se zmeniva, da greva pogledat še do prvega ovinka v drugo smer (proti Ponte di Legnu). Kmalu sva zagledala, da se dolina odpira in sva šla še 800m dlje. Prizor, ki naju je pričakal, je nekaj najlepšega, kar kolesar lahko vidi. Ne pretiravam. Pojdite tja in se prepričajte. Pogled na Črno jezero in cesto, ter dolino, ki prihaja iz Ponte di Legna je fantastičen. Oziroma, brezvezen, kot reče Boštjan. Pri slikanju se vživiš v okolico, tudi tako, da vmes stopiš v sveži ovčji drek na asfaltu. Ja, se zgodi 🤣 Nima veze, bomo preživeli. S težkim srcem sva se ločila od razgleda na jezero in dolino, bil je čas, da se vrneva na vrh in nazaj v Bormio. Spust po pobočju Gavie je res lep, vmes narediva še nekaj slik, Boštjanu zataji Gopro (baterija), sam pa posnamem nekaj delov spusta, preden tudi meni v Santa Caterini zmanjka baterije za Gopro kamero. Na spustu sva dvakrat ujela motoriste, zaradi katerih sva vozila počasneje, da sva potem spet lahko uživala v hitrejših ovinkih, ko sva jih lovila. Na srečo so se v Santa Caterini umaknili hitrejšim (nama) 🤣 Spust je od tukaj naprej bil res hiter, cesta široka, razen tlakovanega odseka v Sant Antoniu je šlo praviloma vedno čez 65 km/h. Prispeva v Bormio, se stuširava v hotelu (kljub check-outu do 10.ure se je možno stuširati pred odhodom), pokličeva Dominika in pripravimo kolesa ter kovčke, vse skupaj naložimo v kombi in že smo na poti proti domu.
Vklopili smo navigacijo, katera nas je po nekaj kilometrih »umaknila« iz hitre ceste. Takoj se mi vklopijo alarmi v glavi in občutek imam, da nas navigacija želi peljati iz Grossia preko Mortirola do mesta Edolo. Nisem se motil. Še enkrat vprašam, ali smo prepričani, da gremo tukaj prek, saj je to Mortirolo. Imam občutek, da Boštjan in Dominik nista ravno vedela, kaj je Mortirolo. Po tej vožnji vesta 🤣 pa čeprav iz Grossia, ne iz Mazza. Boštjan je tako res naredil izpit za kombi, Dominik pa za spremembo ni spal na zadnjih sedežih 😜. Na vrhu se seveda poslikamo, nato na drugi strani popijemo pijačo (ja, coca colo) in se spustimo do kraja Monno. Na ovinkih kak kilometer pod vrhom se človek vpraša, kdo za vraga je tu speljal cesto? Kdo je to asfaltiral? To ni vzpon za nas, ki smo težji kolesarji. Mortirolo bo kar počakal na listi želja 😅. Ob prihodu v Edolo smo si oddahnili, poiskali prvo mesto za kosilo in jo mahnili proti domu. Po 10-ih urah smo prispeli domov. Hvala za vse spomine, za vsa doživetja, prijatelji. Hvala Aljoša, Boštjan in Dominik.
Naslednje leto pa Dolomiti (če bo vse, kot treba). Čakamo kakšno priporočilo vas kolesarjev glede nastanitve in tras (da ne bi spet jaz kaj po svoje risal 🤣).
To je kratki povzetek naše dogodivščine. Hvala za branje 🤣
Za morebitne napake v tekstu se opravičujem.
Lp, Dejan